Prispevki
Pivo in davki
Objavljamo zanimivo povezavo med pivom, davki in splošno percepcijo piva v Sloveniji.
V zadnji številki strokovne revije o davkih Denar je Snežana Šušteršič objavila zanimiv uvodnik, v katerem se ukvarja z razmerjem med davki ter pivom na poseben in nevsakdanji način. Uvodnik objavljamo v celoti in vas vabimo, da si ga preberete.
Uvodnik si lahko preberete tudi na spletni strani revije.
g. Šušteršičevi se za dovoljenje za objavo zahvaljujemo ter njej in nam vsem, ljubiteljem vrhunskih piv, želimo, da bi se stanje v Sloveniji tako glede kulture piva, kot tudi glede davkov, kmalu izboljšalo.
Vir: www.revijadenar.si
”Drage bralke, dragi bralci!
Ko ljudje prejmejo informativni izračun ali odločbo o odmeri dohodnine, najprej pogledajo, ali bo treba kaj doplačati ali pa bodo dobili kaj nazaj. Tisti, ki imajo poleg plače še kakšne druge dohodke, se doplačilu praktično ne morejo izogniti, saj praviloma vse olajšave, do katerih so upravičeni, uveljavljajo že med letom, pri plači, drugi dohodki pa so med letom obdavčeni pavšalno, pri letnem obračunu pa se vsi dohodki seštejejo in obdavčijo s progresivno dohodnino. Naš sistem obdavčitve z dohodnino je pač tak, da je uravnoteženost medletnega akontiranja in letnega poračuna dorečena pri plači (oziroma rednih mesečnih dohodkih) in do neke mere pri dohodkih iz dejavnosti, vse ostalo pa je bolj “postranska stvar”. Podobno so naravnani sistemi v državah osrednje Evrope, v evropskih državah zunaj tega območja pa naletimo na različne rešitve obravnavanja dohodkov iz dela (ne samo oziroma predvsem plače) in uravnoteževanja medletnega akontiranja in letne dohodnine.
Včasih je prav zabavno, ko ugotavljam, da se tisto, kar vem o davčni obravnavi dohodkov iz dela v posamezni državi, sklada z urejanjem drugih področij dela in življenja v tisti državi. To se mi je spet zgodilo pred kratkim, ko sem si privoščila delovni “odklop”: namesto da bi spremljala zgodbe enodnevnice o nameravanih – predvsem davčnih – protikriznih ukrepih naše vlade, tisočkrat prežvečenih “tajkunk” in kar je še drugih takih “pomembnih” zgodb, s katerimi nas vsakodnevno zasipavajo mediji, sem se udeležila prve svetovne pivonomike, konference o ekonomiki piva in pivovarstva, ki so jo v mestecu Leuven oziroma Louvain v Belgiji organizirali ekonomski entuziasti različnih smeri, ki imajo radi pivo in menijo, da si to področje zasluži resno obravnavo. Ko so kolegi predstavljali svoje znanstvene obravnave področja piva oziroma pivovarstva, me je ena od vzporednic med pristopom do varjenja in pitja piva v posameznih družbah oziroma državah in pristopom do davkov oziroma obdavčevanja dela in poslovanja v teh državah prav zbodla v oči.
Dejstvo je, da so ljudje že davno, predvsem zaradi nepitnosti vode, začeli variti različne zvarke. Ker so pri tem v vodo metali različna zelišča, se je dogajalo, da so bili ti zvarki tudi strupeni. V Nemčiji so tako že 1487 sprejeli prvi predpis o varjenju piva, prvi zakon – Reinheitsgebot (zakon o čistosti) – pa je bil sprejet 1516. leta in velja za najstarejši predpis s področja urejanja kakovosti hrane na svetu; v veljavi je ostal vse do 1987 (umaknjen je bil, ker se je vmešala EU, konkretno zaradi sodbe Sodišča ES – ampak to je že druga zgodba). Reinheitsgebot je predpisoval, da sme pivo vsebovati zgolj vodo, ječmen in hmelj, ko pa so odkrili kvas, pa je dopustil tudi to sestavino – tako so Nemci lahko varili svoje (od Čehov prevzete) pilse. Naknadno so pod določenimi pogoji dopustili tudi uporabo pšenice in sladkorja – in Nemci so lahko legalno varili svoj weizen, tj. pšenično pivo. Skratka: zaradi strogih predpisov niso razvili nobene prave raznolikosti piv, kot jo poznajo na primer v Belgiji in Angliji, kjer je bila dopuščena svoboda varjenja. Podobno kot v Nemčiji se je dogajalo tudi pri nas. Do pred kratkim smo pri nas pili lahko le pilse, izbirali pa smo lahko (če odmislimo ločevanje na Laško in Union) med točenim in ustekleničenim ter med svetlim in temnim. Šele v zadnjih letih se odpira trg in ljudje spoznavajo druge vrste piva (in z njimi tudi drugačno kulturo pitja piva, tj. zgolj kozarček ali dva, iz takih in drugačnih kupic). Kar tudi malim in inovativnim slovenskim pivovarjem odpira prostor, da začenjajo variti drugačne vrste piva, ki najdejo svoje pivce tudi v teh krajih.
Kako se pristop do delanja in pitja piva odraža na področju obdavčevanja dela oziroma poslovanja? Pri nas (in v Nemčiji) je “normalno”, da je človek zaposlen za nedoločen ali določen čas, oziroma če opravlja dejavnost, registriran kot s. p. ali vpisan v kak drug register (točeno ali v steklenici?), po pogodbi o zaposlitvi ali po pogodbi o delu oziroma kot podjetnik vodi poslovne knjige ali pa je “normiranec” (svetlo ali temno?). Vse do pred kratkim je bilo pravzaprav kakršna koli druga oblika dela oziroma zaposlitve obravnavana kot delo na črno. Le počasi se privajamo na to, da ni nič slabega, če ljudje delajo tudi zunaj teh oblik, in jih – čeprav počasi – legaliziramo. S tem pa širimo nekaj, čemur bi lahko rekli “kultura razumevanja zaposlitve”: ni nujno, da imaš službo ali status, dokler od tega, kar zaslužiš s svojim delom, daješ cesarju, kar je cesarjevega, pa čeprav po malem in v različnih oblikah. To pa je nekaj, s čimer na primer v Belgiji in Angliji že dolgo nimajo nobenih težav. Počasi torej prehajamo iz nemškega koncepta “ordnung und disciplin” na svobodnejši koncept “živi in pusti živeti” (varí in pusti variti, delaj in pusti delati), ki vključuje tudi tudi bolj enakopravno davčno obravnavo dohodkov, doseženih z delom ne glede na obliko zaposlitve. Do bolj svobodnega razmišljanja nas lahko pripelje tudi bolj svobodna davčna reforma – zamisel, kakšna bi lahko bila, vam ponujamo v branje in premislek v tej številki revije DENAR.”