Prispevki
Vikend belgijskih piv
V septembru se je kar nekaj članov društva udeležilo tradicionalnega vikenda belgijskih piv v Bruslju, največje tovrstne prireditve v Belgiji. Med njimi je bila tudi Vanja, ki je svoje vtise s potovanja strnila v spodnjem prispevku.
O KULTURI PITJA PIVA SEVERNO OD NAS…
Na kaj pomislite, ko zaslišite besedo pivo?! Mene je ponavadi asociiralo na dve vrsti piva – eno z zeleno ter drugo z rdečo etiketo; dve različni blagovni znamki piv, pri katerih se nikoli nisem mogla odločiti, katero izmed njiju je bolj grenko.
Če dobro pomislim, me je od pitja piva ponavadi odvračala prav njegova grenčica. Jasno, če ima človek na razpolago le dva okusa, od katerih mu noben ni kaj preveč prijeten, potem pač misli, da je to to in niti nima želje (no, tudi možnosti je bolj malo), da bi posegal po čem drugem.
Na kaj pa pomislite, ko zaslišite besedno zvezo »kultura pitja piva«? Meni se je, do pred nedavnim, pred očmi naslikal regiment trebušastih dedcev, ki se do onemoglosti nalivajo z grenko brozgo; kaj drugega naj si človek predstavlja pod »kulturo pitja piva«, kot to, kar vidi vsak dan?!
Kdor še vedno živi v zmotnem prepričanju, da je zgoraj opisano res, se mora nujno včlaniti v društvo Golding. V društvu Golding namreč vse zablodele pivske ovčke usmerijo v pravo smer – v smer prave kulture pitja in poznavanja piv. Med njimi tudi takšne, ki so trdile, da piva sploh ne pijejo.
V začetku septembra sva se dve takšni ovci odpravili na potep po Belgiji, točneje: končni cilj potepa je bil Belgian beer weekend, ki se na bruseljskem osrednjem trgu Grand Place odvija vsako jesen. Poleg Bruslja je bil najin cilj obiskati tudi Gent in Antwerpen ter preveriti, kako je s pivom pri njih. Težka naloga? Niti si ne upam trditi, da sva jo odlično opravili.
Za razliko od Slovenije imajo v Belgiji polno pivnic z dolgoletno tradicijo. To je recimo ena od stvari, ki jo pri nas pogrešam. Pristna pivnica, kjer imajo na razpolago več vrst piva in ga znajo tudi postreči na pravilen način. Pri nas te tradicije ni (ali pa je bila in je tekom let zbledela?!) - kakšna pivnica sem ter tja se najde, njihov približek pivnic so pubi, ki pa so ponavadi opremljeni v neki tuji maniri in ne predstavljajo tega, kar bi morali. Ampak če tradicije ni, jo je potrebno ponarediti, ni druge. Vendar bi jo bilo potrebno vsaj dobro ponarediti, če ne drugega. Tega žal (še) ne znamo.
Prvi večer sva obiskali pivnico Delirium v centru Bruslja. Posebnost Deliriuma je, da ponujajo preko 2000 vrst piva s celega sveta, kar ste lahko prebrali že v enem od člankov, objavljenih na naši spletni strani. Na fotografiji lahko vidite precej zajeten katalog, iz katerega navdušeni pivoljubci izbirajo njim ljube (ali pa neznane) napitke.
Prenekateri slovenski natakar bi delo v taki pivnici občutil kot dosmrtno obsodbo, ampak zaposleni v Deliriumu ne dajejo vtisa, da bi jim dejstvo, da strežejo preko 2000 vrst piva, predstavljalo kakšen poseben napor. Pivo predte postavijo z vedrim izrazom na obrazu (pravilno, tako da je etiketa z logotipom obrnjena v vašo smer), se malo pošalijo, rečejo besedo ali dve in odhitijo nazaj za šank, kjer se ukvarjajo s pranjem kozarcev (vsak opran kozarec je potrebno namreč, tik preden vanj nalijejo pivo, splakniti s hladno vodo).
Prej sem omenila, da vsako izmed piv nalijejo v pripadajoči kozarec. Da, tako je prav – vsako pivo sodi v svoj kozarec, v katerem lahko prideta njegova aroma in okus res do izraza. Tako kot ima kava v plastičnem lončku drugačen okus kot v porcelanasti skodelici, tako je tudi pri pivu – ni namreč vseeno, v kakšen kozarec vam ga zlijejo, prav tako ne na kakšen način. To je ena izmed reči, na katero se navadiš v Belgiji, potem pa prideš domov, naročiš pivo stila kriek in ti ga postrežejo v kozarcu za vodo (z natisnjenim logotipom vode seveda). Ko predte postavijo pivo v kozarcu za vodo, si potihem rečeš: »Doma sem!«
Namesto da tarnamo nad slovenskimi oštirji, se raje vrnimo nazaj v Belgijo. Kot sem že omenila, se je prvi vikend v septembru na bruseljskem Grand place-u odvijal Belgian beer weekend. Na letošnjem Beer weekendu se je predstavilo več kot 40 pivovarjev in vsak je ponujal vsaj štiri vrste piva, ki ste ga lahko pokušali od petka do nedelje med 11.00 in 22.00 uro.
Plačilno sredstvo so bili žetoni v obliki pivskih zamaškov. Cena žetona je bila 1 EUR, cena piva pa od 2 do 4 EUR. Posebej polna je bila stojnica trapistovskih piv, kjer smo vsi najprej naročili Westvletern, ki ga je vsak dan po 14.00 uri zmanjkalo. Kot dokaz, da ste ga res pili, so vam v roko stisnili zamašek steklenice. Vstop na festival je bil prost, ob vhodu pa so vam ponudili zajetno brošuro, v kateri ste lahko prebrali vse o kulturi pitja piva, zgodovini belgijskega piva, vrstah belgijskega piva in postopku pridelave piva. In ne, piva niso točili v plastične kozarce, kot se to dogaja pri nas. Vsako pivo je bilo postreženo v svojem pripadajočem kozarcu.
Kljub temu, da je festival nudil svoje čare, sem se sama podala dalja po belgijskih pivnicah, ki v svojem drobovju skrivajo polno zanimivosti in zgodb.
Eno od takšnih sem našla v Gentu, kjer vam sezujejo čevelj in ga spravijo v košaro pod stropom, imenuje pa se Pri Nori Greti (De Dulle Griet). Vas zanima, zakaj to počnejo??? Mi sicer vemo, zanima pa nas, če to morda veste tudi vi? No, tudi če ne veste, lahko ugibate.
Skratka, nagradno vprašanje se glasi: Zakaj vam v pubu pri Nori Greti sezujejo čevelj in ga spravijo v košaro pod stropom? Odgovore lahko pošljete do vključno naslednje srede, 14.10.2009 na , med pravilnimi odgovori pa bomo izžrebali enega pravilnega ter ga nagradili z buteljko odličnega belgijskega piva. (Namig: odgovor lahko najdete v enem izmed preteklih prispevkov o Belgiji, objavljenih na naši spletni strani)
V Belgijiskih pivnicah pa me ni presenetila samo velika izbira piva, temveč tudi njihova raznolikost v okusih. Za nekoga, ki je vse svoje (sicer kratko) življenje poznal le dve vrsti (grenkega) piva, je takole odkritje pravo veselje. Sama osebno sem postala privrženec sadnih piv, kar pa ne pomeni, da nisem poskusila tudi ostalih – od trappistovskih do lambic piv, ter pri tem spoznavala kulturo pitja piva, ki se opazi na vsakem koraku. Belgijci to znajo. Samo poglejte tile dve starejši dami na fotografiji – tako kot bi v Sloveniji naročili kavo, gresta onidve na pivo.
Različnosti kultur nas bogatijo. Obisk Belgije vsekakor priporočam tako pivoljubcem, kot tudi tistim, ki mislijo, da to niso – zagotavljam, da bo vsak našel nekaj zase!
Avtorica prispevka in fotografij: Vanja.